Aleksandrinke so bile slovenske ženske, ki so odšle v Aleksandrijo, Egipt, kjer so služile in denar pošiljale domov. Dolga leta je bilo vprašanje aleksandrink potisnjeno v ozadje. Mnogokrat se je o njih govorilo v slabem smislu, kar ni bilo pošteno.

Mag. Darinka Kozinc je tematiko aleksandrink oživela v svojih številnih pripovedih. Izdala je že lepo število knjig o tem. In zadnjo z naslovom Les Goriciennes (Goričanke) je predstavljala konec marca na Mirenskem gradu. Pogovor z avtorico je vodila dr. Megi Rožič.

Knjiga obsega devet zgodb o devetih ženskah. O resničnih ženskah. Ene so se podale v negotovost, v svet, v Egipt; druge so ženske sodobnega časa, ki tudi okušajo tujino. Vsaka je doživela svojo izkušnjo, vse pa veže edinstveno izkustvo sveta: odhod v tujino.

Voditeljica in avtorica knjige sta razpredali, kaj je gnalo te ženske, da so odšle v neznano. Avtorica ugotavlja, da je bil odhod v Egipt stvar družinske odločitve. Mnoge so šle služit zato, da so reševale domačo ekonomsko situacijo (da ni šla domačija "na kant"); druge so hotele zaslužiti za balo ali so izkušnjo vzele kot izziv nečesa novega. Doma so ene pustile domače, druge ženina, tretje družino z dojenčkom in se kot dojilje odpravile v tujino. Tako kot je vedno v človeški družbi, so jih nekateri obsojali, drugi so v njih videli trpeče žrtve časa. Za bedo je bila kriva država, ki ni omogočila dostojnega preživetja v domovini. Najprej je bila to Avstroogrska, kasneje Italija, ki je takšno "preseljevanje" celo spodbujala.

Prve žene in dekleta so odhajale od doma že davnega leta 1864. Tam so ostajale nekaj let ali desetletij, manjšina pa kar celo življenje. Žene in dekleta so bile večinoma iz Spodnje Vipavske doline, pa tudi iz Posočja, celo iz Sevnice na Dolenjskem. O tem pričajo dokumenti o prispelih ženah v novo državo, ki sta jih novinarka Vesna Humar in kustos Goriškega muzeja Rok Bavčar našla v arhivih na Dunaju.

Slovenke so bile v Egiptu cenjene in močno zaželene. Delodajalci so vedeli, da so Slovenke, čiste ženske, pridne delavke, zanesljive in poštene ženske. V tujini so jih spoštovali, česar doma niso doživele. Bile so moderno in elegantno oblečene, imele so lepe manire, znale so se primerno vesti. V Egiptu so okusile tako drugačno življenje od domače bede in pomanjkanja.

Slovenke so bile globoko verne žene. Ob nedeljah, ko so bile proste, so se družile v tamkajšnji krščanski cerkvi in pri nunah. Tam so čutile povezavo z domom, izmenjavala so si izkušnje, se pogovarjale po domače. Za nekatere je bila izkušnja migracije trpka, toda ne za vse. Tiste, ki so uspele, so zaplule v drugačno življenje. Tiste, ki so dalj časa preživele v tujini, se niso čutile doma ne v Egiptu ne na Goriškem. Kjerkoli so bile, so čutile, da jih vleče tja, od koder so odšle. To je bilo njihovo večno trpljenje do konca življenja.

Večer so popestril glasbeni vložki, ki sta jih izvedla pianistka Mirjam Furlan in tenorist Domen Kozinc. Slikovno gradivo in predstavitev arhivskih dokumentov sta pripravila Vesna Humar in Rok Bavčar.

Življenje aleksandrink so predstavile članice Društva žena Prvačina in žene Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Prvačina. Oblečene so bile v fine obleke, ki so jih bile prinesle žene iz Aleksandrije. Tudi njihovi čevlji in torbice so bili iz tistega davnega časa. Na glavah so nosile lične klobuke, na rokah pa fine rokavice. Njihovo vedenje in govorjene sta bila izbrana. V Miren 21. stoletja so vnesle vzdušje, kot so ga aleksandrinke živele v začetku 20. stoletja.

Poslušalci smo bili navdušeni nad njimi. Morda je kateri v sebi sklenil, da bo v svoji okolici pobrskal po napol pozabljenih zgodbah aleksandrink iz naših krajev. Takšno je bilo namreč povabilo tistih, ki že dalj časa raziskujejo to skoraj zamolčano življenje slovenskih migrant s konca 19. in začetka 20. stoletja. Je mogoče, da sodobne aleksandrinke živijo med nami v 21. stoletju?