"Odšli so brez slave in brez spomina"
Kulturno društvo Stanko Vuk Miren - Orehovlje je letos pripravilo že kar nekaj odmevnih srečanj. V maju je to že druga prireditev v Mirnu.
Tokrat so povabili avtorja Vlada Klemšeta, da nam je predstavil svojo knjigo o 1. svetovni vojni. Pogovor je vodil Peter Černic. Knjigo Odšli so brez slave in brez spomina je izdala Mohorjeva družba v Gorici.
Vlado Klemše se je leta 1946 rodil v Mirnu, vendar je meja po 2. svetovni vojni njihovo domačijo dodelila Italiji. Tako se je šolal najprej v Gorici in nato v Trstu. Po poklicu je novinar, kar se močno odraža v njegovem raziskovalnem delu. Zanima ga mnogo stvari, med drugim tudi ledinska imena, o čemer piše v kar treh knjigah. Želim si, da bi o tej tematiki spregovoril morda že to jesen ali zimo.
Tokrat je predstavljal knjigo, ki govori o 1. svetovni vojni – o veliki vojni. O tej mračni dobi je že marsikaj napisanega. In letos, ko poteka 100 let od začetka te človeške zablode, se veliko govori, razkazuje ostaline (kot so jarki, kaverne, orožje). Malo, premalokrat pa se govori o tistih, ki so bili v vojsko vpoklicani in so se je morali udeležiti, čeprav jih ni prav nič mikala. Avtor se je spotaknil ob poimenovanju "padli" v vojni, saj pravi, da je to le olepšava za kruto besedo umrli v vojni.
Pri iskanju podatkov o umrlih je naletel na mnoge nedoslednosti in druge težave. Največ podatkov je dobil v cerkvenih knjigah o rojstvih in smrtih, ki jih vodi vsaka župnija. Vendar tudi te knjige niso natančne, saj ni nujno, da so vsi župniki redno vnašali podatke v omenjene knjige. Tudi sami so se selili s civilnim prebivalstvom s knjigami vred. Upoštevati je treba, da niso imeli podatkov o smrtih in pogrešanih svojih faranov ali pa jih iz kdove katerega vzroka niso utegnili vseh vpisati. Drugi vir podatkov so bili časopisi iz tistega časa, v katerih je bilo mogoče zaslediti o ljudeh tiste dobe. Tretji vir je bilo ustno izročilo svojcev, ki so po spominu pripovedovali o svojih prednikih ali celo ponudili pisna sporočila svojcev iz vojne.
Veliko slovenskih vojakov je izgubilo življenje v Galiciji (delček Poljske in Ukrajine) in v Srbiji, manjši delež pa na soški fronti. Živo je predstavil njihovo trpljenje, lakoto, širjenje bolezni (kolera), ujetništvo in pregnanstvo. Mnogi preživeli so se dolgo vračali domov (tudi leto ali več). Avtor ni ostal le pri mrtvih vojakih. Omenjal je tudi civiliste, ki so se morali na hitro odseliti iz svojih domov. Obolevali so za kolero in veliko jih je umrlo prav zaradi nesmiselne vojne.
Knjiga je opremljena s številnimi fotografijami. Na njih so prikazani ljudje iz naših krajev – ne gre za fotografije o grozotah fronte. Zato toliko bolj sežejo v srce. Na naslovni strani platnic je fotografija pokrajine z višine, kjer prepoznamo Peč, Rupo, Miren - naše kraje. Na zadnji strani platnic so tri fotografije:na prvi je propagandno besedilo, na drugi je besedilo, ki ga je ujetnik pisal svoji ženi v Jugoslavijo (ki pa je še ni bilo), na tretji pa zadnji pozdrav staršem (vojak je umrl v bitki pri Doberdobu).
Italijani so po vojni poskrbeli za svoje vojake, jim postavili spomenike, jih na nek način častili. Prekop avstrijskih vojakov je potekal mnogo kasneje in manj pompozno. Toda na obeh straneh so zagotovo bili možje in fantje, ki so morali v krvavo vojno zaradi svojih voditeljev. Zagotovo bi prav vsi raje živeli mirno življenje v krogu svojih domačih. Ob spominjanju na dogodke iz velike vojne so prav ti vojaki tisti, ki so ostali brez spomina in brez slave. Ostale so le boleče rane domačih, ki so jih čakali - a nikoli dočakali njihovega prihoda domov.
Marta Pavlin
