"Pozdravljeno zlato jutranje solnce!"
Razstavo o zadružništvu v spomin na mirenske begunce v Zgornji Savinjski dolini 1915 – 1919, smo odprli 22. aprila 2016 v Petejanovih prostorih pod prostori KS Miren.
Kot že velikokrat, se je tudi tokrat, prva ideja o razstavi porodila gospe Zdenki Budin Brešan. Začela je zbirati eksponate in fotografije, pridružil se ji je še Robert Petejan in tako je začelo sodelovanje med KD Stanko Vuk Miren – Orehovlje in Čevljarskim društvom Miren. Zdenka se je povezala z dr. Borutom Koloinijem iz Goriškega muzeja, ki je razstavo pripravil. Pri organizaciji v zvezi z razstavo, navezovanju stikov z Nazarjami sta sodelovali tudi Občina Miren – Kostanjevica in KS Miren.
Razstava z naslovom »Pozdravljeno zlato jutranje solnce!« predstavlja celotno zgodbo Čevljarske zadruge, od njenih začetkov do konca.
Mirenski čevljarji so se že pred letom 1908 večkrat poskusili združiti, vendar so šele takratne gospodarske razmere in pravi ljudje pripeljali do ustanovitve zadruge. Glavni pobudnik združitve mirenskih čevljarjev je bil župnik Ivan Rojec.
Ko je Čevljarsko zadrugo vodil Anton Vuk in je posel začel cveteti, so se bili Mirenci prisiljeni podati v neznano samo zato, da bi ohranili svoja življenja. Pod njegovim vodstvom so vsaj dva dni pakirali stroje, surovine in lastno imetje ter se 23. maja 1915 popoldan odpeljali z vlakom iz Rubij proti Štajerski. Preselilo se je okrog 1200 vaščanov, ki so jih prijazno sprejeli v Nazarjah in jim v gradu Vrbovec nudili zatočišče. Čevljarji so s seboj pripeljali stroje in delo v Čevljarski zadrugi se je pričelo. Za nabavo materiala in lobiranje pri oblasteh je skrbel Leopold Kemperle, ki je tudi pisal danes zelo dragocen dnevnik.
Vsaj v prvih dveh letih begunstva je bila Čevljarska zadruga ekonomsko precej uspešna. Ko je bilo usnje že zelo drago in težko dostopno, se je les še dobilo. Imeli so dovolj denarja, da so nakupili les za gradnjo barak v katerih so delali, posodobili so proizvodnjo in postopoma povečali barake. 350 zaposlenih je izdelalo po 700 parov čevljev dnevno.
Nekatere barake so uporabljali kot hlev. Država jim je preko neke vrste socialnega programa podarila krave molznice.
Organizirali so tudi ljudsko kuhinjo oz. menzo.
Poskrbljeno je bilo za šolanje otrok, ohranjena je redovalnica iz tistih časov. Pozabili niso niti na društveno življenje, skratka v prvih letih vojne so živeli kar dobro, zadnja leta pa jih je pestila celo lakota.
Po preboju pri Kobaridu leta 1917 se začnejo prvi posamezniki vračat v Miren, prva množična vrnitev pa se zgodi leta 1919. Domači kraj je popolnoma porušen, polja so opustošena in uničena, polna neeksplodiranih granat. Ljudje so morali začeti novo življenje.
Velik problem je tudi nova država. Čeprav uradno fašisti še niso na oblasti, se je t.i. obmejni fašizem za naše kraje začel že takoj po 1. svetovni vojni.
In prav fašizem pripelje zadrugo do propada, Čevljarska zadruga ni propadla zaradi lastnih slabosti, ampak so jo uničili fašisti.
Poleg čevljarskega orodja in strojev, dnevnika Čevljarske zadruge (od tu izhaja naslov razstave, ki predstavlja neko vizijo v boljšo prihodnost in konec vojne), številnih fotografij in dokumentov, je na ogled postavljenih še nekaj zanimivih starih predmetov.
Na pogled precej srhljiv vojaški čevelj iz prve svetovne vojne, je najden v kavernah v okolici Mirna. Prav z vojaškimi naročili za take čevlje so morali proizvodnjo toliko povečati, da je Čevljarska zadruga pisala uspešno zgodbo.
S tresočo pisavo napisan naslov na starinskem kovčku, Rečica pri Savinji, dokazuje, da je bil prav ta kovček poslan na Štajersko.
Da so se po vrnitvi domov ljudje morali zelo znajti, pričajo ženski čevlji narejeni iz odpadnih vojaških materialov.
Razstavo bomo jeseni preselili na Štajersko.
Marta Pavlin in Sonja Cijan
