Spektakel pri nas: Škofjeloški pasijon
Kulturno društvo Stanko Vuk Miren - Orehovlje je organiziralo ogled pasijonske igre v Škofji Loki na velikonočni ponedeljek, to je 6. aprila 2015.
Pasijonske procesije so bile že od 16. stoletja nekaj modernega za tiste čase. Spomnimo, da je bila tedaj večina prebivalcev nepismenih. Torej je bila slika tisto, kar je opominjalo ljudi, jih k čemu vzpodbujalo ali celo poučevalo. V tednu pred veliko nočjo so pripravili procesijo, v kateri so prikazovali Kristusovo trpljenje. Pokorniške procesije so se na naših tleh pojavile ob koncu 16. stoletja, in sicer najprej v Ljubljani. Prvi igralci so bili plemiči in bogati meščani.
Škofjeloški pasijon je napisal oče Romuald, to je Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici. Besedilo je prevedel in priredil ter dramaturško dopolnil okrog leta 1715; do leta 1727 ga je še dopolnjeval in pri tem upošteval starejše predloge pasijonskih iger. To besedilo je najstarejše dramsko besedilo v slovenščini. Poudariti je še treba, da zajema tudi najstarejšo evropsko ohranjeno režijsko knjigo. Strokovnjaki za slovenščino za to obdobja so ugotovili, da je oče Romuald uporabljal besedje iz okolice Škofje Loke (kar so govorili domačini) in primorsko besedišče (kar je bil njegov domači govor).
Znano je, da je bila prva izvedba pasijona izvedena na veliki petek 11. aprila 1721. Po enkrat letno so jo izvajali vse do leta 1751. Zaradi finančnih težav jo je tedaj odpravil goriški nadškof.
Tudi letošnji pasijon, kot že prejšnja leta, je imel štiri prizorišča – naša skupina je bila na osrednjem trgu – na Mestnem trgu. Pasijon je potekal kot procesija – to pomeni, da so se igralci ustavili pred našim odrom, odigrali svojo vlogo in nato nadaljevali svojo pot na naslednje prizorišče. Tako smo si ogledali 20 slik začenši z izgonom Adama in Eve iz raja. Vseh nastopajočih je bilo okrog 900, še 200 članov pa je skrbelo za druga potrebna dela, ki jih zahteva tako velika uprizoritev. Celotna igra je trajala dve uri.
Gledalec se je lahko popolnoma predal vzdušju pasijona. Igralci so bili oblečeni v imenitne kostume, ki so ponazarjali duh in modo tistega časa. Da bi slišali v verzih govorjeno besedilo, so bili nastopajoči letos ozvočeni. Nastopali so tako prepričljivo, kot da posebej nagovarjajo prav vsakega od nas. Uspelo jim je vnesti dramatičnost, gledalcem nagnati strah v kosti in jih prepričati, da ne delajo več greha. Na primer: bičanje Jezusa je bilo zelo prepričljivo, saj so ga tako močno bičali, da se nam je zasmilil. In tega bičanja ni in ni hotelo biti konec. Angeli so milo nagovarjali smrtnika, naj ne dela slabih del, ker povzroča Kristusu trpljenje. Po drugi strani pa se je hudič kar naprej silil v ospredje in se bahal, kako močan in pretkan je; grešniku je obljubljal marsikaj, da le ne bi ugajal Bogu ali Kristusu. Posebej zanimivo je bil prikazan motiv smrti, ki doseže prav vsakogar: od papeža in škofa do bogataša in reveža. Ta sprevod je bilo kar strašljivo videti.
Igralci ne govorijo veliko, le najnujnejše, saj jih govori le 85. Ostali se pa zato izredno bogato izražajo z mimiko in kretnjami ter glasovi (kriki). Posamezne slike vsebujejo tudi nastope glasbenikov, kot so solo pevci, pevski zbori iz okolice Škofje Loke, bobnarji ...
To je imeniten spektakel, ki si ga je vredno ogledati. Ponujajo dve različici: dnevno in nočno. Naslednjič naj bi pasijon spet igrali leta 2021, ko bo 300-letnica od prve izvedbe. Zanimivo, da je bila kljub množici gledalcev ves čas tišina – vsak je napeto sledil dogajanju na odru. Predvidevam, da večina ljudi pozna zgodbo, toda veličastnost izvedbe nam je vzela besedo. Nemo smo opazovali dogajanje, se vživljali vanj in morda celo pomislili na svoje življenje.
Ne preseneča, da je leta 2011 Ministrstvo za kulturo RS skupaj z Občino Škofja Loka začelo pripravljati dokumente za vpis Škofjeloškega pasijona na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
Marta Pavlin
fotografije Robert Petejan
